Alkohol je v življenju ljudi že dolgo prisoten. Skozi zgodovino se je odnos do tistih, ki so pili, spreminjal in dopolnjeval v smeri večjega razumevanja širine problematike alkoholizma in razumevanja ozadij posameznikov, ki so pili. Pristop in koncepti urejanja tistih, ki so pili, so se skozi zgodovino prilagajali strokovnim konceptom in ugotovitvam.
V našem okolju je bilo večjo pozornost na problematiko alkoholizma zaznati v 60. letih. Lahko bi rekli, da je bil takratni pristop do tistih, ki so pili opozorilno represiven – z disciplinskimi ukrepi v podjetjih in s policijskimi intervencijami v družinah v primerih razgrajanja ali nasilja. Vidne in zaznane so bile tudi posledice na zdravju ter življenjski energiji in moči alkoholika. Takrat so v večini izhajali iz izhodišča, da je alkohol negativna razvada, ki se jo lahko opusti. Že takrat so bile prisotne spodbude, naj alkoholiki vidijo družinske in delovne odgovornosti, naj ne pijejo.
Človeška občutljivost socialne delavke Železarne Jesenice ge. Vere Švent in takratnih obratnih zdravnikov je bila v našem okolju prvi korak k razmišljanju in akcijam, da je alkoholike potrebno razumeti in jim pomagati. Znanje in oporo so našli v naukih in izkušnjah hrvaškega psihiatra prof. Vladimirja Hudolina in slovenskega psihiatra dr. Janeza Ruglja. Imenovana sta postavila teorijo in izhodišče alkoholizma kot bolezni in izpostavila širino vpliva alkoholne odvisnosti
ter pomen družinske vpletenosti vanjo. Poudarjala sta potrebnost urejanja na vseh pomembnih področjih življenja.
Po konceptu urejanja alkoholizma dr. Ruglja in ob njegovi konkretni pomoči so
se z alkoholiki začeli srečevati in se pogovarjati o njihovih težavah ter jih usmerjali k strokovnjakom v institucije. V institucijah, povečini psihiatričnih bolnicah, so spoznavali alkoholizem in njegove posledice z vseh zornih kotov. V urejanju so bili usmerjeni v prepoznavanje svojega neučinkovitega osebnega funkcioniranja, na porušene odnose in na iskanje možnosti za spremembo.
Sama institucija ni bila dovolj. Nekdanjim alkoholikom je bilo potrebno še nadaljnje delo na sebi, družba in pomoč sebi enakih. Potrebno je bilo tudi nadaljnje urejanje družine.
V ta namen je bil 12. 5. 1971 na Jesenicah ustanovljen prvi Klub zdravljenih alkoholikov (v nadaljevanju KZA). V ustanovne listine so zapisali, da se zbirajo z namenom združevanja in nudenja pomoči tistim, ki so prihajali iz institucionalnega zdravljenja. Zaradi velikega števila železarskega članstva se je KZA imenoval LIVAR. Za možnost srečevanj je prostorsko pomagalo Gledališče Toneta Čufarja Jesenice. Začeli so se srečevati tedensko.
Pristop do bivših alkoholikov je temeljil na spremljanju in nadzoru funkcioniranja, učenju, usmerjanju v osebno telesno aktivnost in krepitev ter v aktivno vključevanje v širšo družbo. V letu 1973 so svoje delo prilagodili nacionalnim smernicam aktivnega boja proti alkoholizmu. En klub je bil premalo, zato je leta 1974 začela delovati še druga skupina KZA.
V 80. letih so se člani KZA srečavali v Delavskem domu na Jesenicah s souporabo prostora. Za lažje in bolj povezano delovanje so se člani klubov združevali tudi regijsko z namenom koordiniranja dela, usklajenega funkcioniranja in terapevtske podpore. Takrat je bila terapevtom omogočena strokovna podpora s strani psihiatra ZD Kranj. Delovanje zveze je po 10. letih zamrlo. Politično je takrat delovanje klubov podpirala Socialistična zveza delavskega ljudstva Slovenije.
V 90. letih so KZA začeli izgubljati nadzorno funkcijo. Novi temelji so postali izbor, lastna odločitev, lastni interes, dogovori. Pomembno nam je bilo, da posameznik sam spozna potrebo in se odloči za obiskovanje KZA. Smernice in strokovno podporo za delovanje smo v tem obdobju dobili na CMZ
Poljanski nasip.
Teme rednih tedenskih sestankov so se razširile z več vsebinami glede komunikacijskih veščin ter mišljenjsko čustvenega delovanja. Večja pozornost se je namenila veteranom, bivšim članom, ki abstinirajo. Dodatna pomoč je bila dana tudi tistim, ki težje abstinirajo.
Pozornost smo posvetili tudi otrokom članov z ustvarjalnimi delavnicami. V tem obdobju so se v KZA začeli vključevati iz celotne zgornje Gorenjske, saj so posamezni manjši klubi v drugih občinah zamrli. Ni bilo več večine ljudi iz Železarne, zato smo se odločili za spremembo imen KZA in ju poimenovali po gori Golica in slapu Savica. Takrat smo s pomočjo občine dobili tudi prostor v starem župnišču na Jesenicah v trajen najem.
Večja sprememba v organizacijskem smislu pa se je zgodila, ko so člani KZA v decembru 1996 na občnem zboru sprejeli sklep o ustanovitvi društva in zadevo dokončno izpeljali v letu 1997. Po predlogu članov je bilo društvo poimenovano po alpski dolini KRMA (kratice slogana: Koraki razumnega mišljenja abstinentov).
Društvo si je svojo dejavnost osnovalo širše: od združevanja z namenom ohranjanja abstinence, prek spoznavanja in nadgradnje sebe in odnosov, prek spodbujanj interesnih delovanj članov, do organizacije srečanj.
Nov dejavnik je postala tudi preventiva – ozaveščanje širšega okolja – okrogle mize, prispevki v javnosti,…
Članstvo se je večalo in 2006 je zato nastala še tretja skupinai KZA, ki smo jo poimenovali po bližnjem arheološkem najdišču Ajdna.
Zaradi velikega števila članstva smo se v obdobju tega tisočletja spet ponovno bolj posvetili rednim tedenskim srečanjem. V okviru teh in dodatno pa smo se konstantno trudili za informiranost članov o novih spoznanjih glede alkoholizma.
Na letnih izkustvenih taborih smo nudili tudi praktična izkustva življenjsko pomembnih tem. V zadnjih letih smo po strokovnih usmeritvah dr. Bogdnana Polajnarja dali še večji poudarek na pogojenost in ozadje alkoholne odvisnosti posameznika. Člani so spodbujeni, da ta ozadja poimenujejo, da ocenijo koliko rezov in sprememb v svojem vedenju so dosegli oz. da te načrtujejo še naprej.
Da bi dosegli navedeno, so bili potrebni terapevti. Terapevtski pristopi so sledili nacionalnim smernicam, vsekakor pa so bili usmerjeni na problematiko posameznika: na njegove notranje silnice in močne točke, v izmenjavo izkušenj med člani, v iskanje rešitev, na rast samozavesti in na bolj kvalitetne odnose.
Skozi zgodovino se nas je zvrstilo 5 terapevtk, sedaj aktivno delujemo 3. Pri delu nam je osnovno spoštovanje in razumevanje ljudi, strpnost in čutnost ter pripravljenost usmeriti, pomagati. Slehernemu terapevtu gre zahvala in priznanje za svoje delo.
Delovanje KZA na Jesenicah 50 let konstantno poteka. Že dalj časa se ne preštevamo več, če pa bi se, bi številke presegle par stotic vključenih v tem obdobju. Ne bi pa tudi poudarjali rekorderjev po stažu abstinence. Sleherna abstinenca in pridobljeno samozaupanje po kalvariji alkoholizma je pomembna in za sabo potegne zadovoljstvo vsaj še 10-ih.
PRIZNANJE VSAKEMU, KI ZNA IN ZMORE BREZ ALKOHOLA.
Iz arhiva in osebnega delovanja povzela strokovna delavka KOŠIR ZUPAN ZORA