V MESECU MAJU PRAZNUJEMO 50. OBLETNICO DELOVANJA KLUBA ZDRAVLJENIH ALKOHOLIKOV, KI JE KASNEJE PRERASEL V DRUŠTVO KRMA S TREMI KZA.
To so poti, ki jih ob pomoči strokovnih delavcev utrjujejo naši člani:
Bili smo drevesa v viharju, drevesa katerih veje so se sušile, drevesa katerih steblo je bilo že delno trhlo in drevesa katerih korenine so imele osiromašeno prst, izvir vode pa je bil daleč od nas…. od alkohola smo bili izžeti, nemočni.
Pa smo se v društvu, klubu srečali. Podali smo roko drug drugemu. Izmenjali smo izkušnje, razumeli smo drug drugega, zaupali smo si. Medsebojna pozornost je bila za nas kot topli cofek, ki greje.
Premagali smo svoje temačne globine in prepade v odnosih in zgradili mostove. Na poti k cilju smo oblikovali in tlakovali svoje poti.
Ko so bili strahovi in bojazni premagani, je bila pot na bolj sončni breg možna. Pot ni bila ravna bila je vijugasta in polna ovir.
Na sončni strani brega zdaj lahko brez sramu zapojemo napev svojega življenja. Tu so dane možnosti, da naše drevo požene močnejše korenine, da se veseli cvetenja in zorenja. Veselimo se plodov svojega drevesa.
Pogumno gremo v jutri, verjamemo vase. Ni nas strah da bi padli, saj se znamo pobrati. V skupini in doma imamo prijatelje, ki nam bodo prišli naproti.
V 50-IH LETIH JE TO POT PREHODILO OGROMNO NAŠIH ČLANOV IN ČESTITKE VSAKEMU, KI JE TO POT PREHODIL, ŠE BOLJ PA TISTIM, KI JIM USPE NA TEJ POTI VZTRAJATI!
PETDESET LET KRME
PREŽIVLJALI SMO DNI OB ŠANKU Z DRUŽBO Z VRČKOM PIVA
ENERGIJE IN ZANIMANJA TAM BILO VEČ JE KOT DOMA.
TAM BIL JE MIR IN ODNOSI PRAVI.
DRŽALI, PA V RESNICI, SMO LE MOST ALKOHOLNI OMAMI.
ENKRAT PA SE NAM JE VSE ZAMAJALO
SVETAL DAN BIL JE TAK KOT STRAŠNA NOČ.
ENKRAT PA VSEENO SPOZNANJE JE VSTALO
TAKO NE GRE VEČ – RABIM POMOČ.
LETA TRAJALO JE, DA SEBE IN OZADJE PITJA SMO SKOZI IZMENJAVO IZKUŠENJ SPOZNALI
ENA LE POT JE – SEBE SPOZNATI, SVOJO POT OBLIKOVATI
TER RUGE RAZUMETI IN JIM POMAGATI NJIIH POT TLAKOVATI.
.