IZKUŠNJE ČLANOV

POVZETKI RAZMIŠLJANJ IN SPOZNANJ ČLANOV

Preteklost:

Živeli smo v različnih družinah. Starši so nam dali toliko, kot so znali in zmogli, odvisno od tega kar so sami prejeli v svojih družinah in kasneje. Otroci smo vzgojo in svojo vlogo doživljali različno:

  • Kot otrok sem pogrešal varno okolje, crkljanje in spodbudo;
  • Kot otrok sem dobil malo ljubezni in veliko pogojevanja: če…, samo…,
  • Očeta nisem poznal, mama se je z nami otroki težko znašla. Ni bilo usmerjanj, spodbud;
  • Preveč je bilo trditev staršev, kaj je dobro zame – npr. da sem priden, prilagodljiv, …;
  • V mojih starših je bila izrazita potreba po uveljavitvi. Bili so zadržani in pretirano zahtevni;
  • Prejemal sem sporočilo: pomembno je nekaj imeti;
  • Starši so bili zelo zaposleni, otroci smo se počutili osamljeno;
  • Nihče me ni omejeval in nikoli mi nihče ni rekel ne;
  • Že v odraščanju me je spremljal alkohol. Starši so imeli alkohol raje kot mene. S sledovi tega smo vstopali v čas odraščanja in zunanji svet. Iskali smo različne svoje poti in načine funkcioniranja;
  • Postal sem ustrežljiv, delal sem tako kot so želeli drugi, ne da bi vedel, kaj sam želim;
  • Dopuščal sem, da so me usmerjali drugi;
  • Bil sem prestrašen, nisem si upal in sem čakal na reagiranje drugih;
  • Imel sem težave pri vzpostavljanju kontaktov. Negotov sem bil zaradi preteklih sporočil, s kakšnimi ljudmi naj se družim;
  • Razneslo bi me od napetosti, ker sem bil naučen: potrpi, vzdrži, prilagodi se;
  • Odgovornosti in doslednosti nisem spoznal in jo zato tudi nisem mogel živeti;
  • Vse probleme sem zunanje pogojeval, se jezil, tudi maščeval;
  • Veliko je bilo skrivanja pred družino in drugimi; Na tak način življenje ni teklo enostavno. Bolečine in razočaranja so se vrstila. Dodatno smo iskali
    prilagojene načine za znosno funkcioniranje: z neupoštevanjem in preizkušanjem meja, z umikanjem v obsojanje ali depresijo, v uporabo obrambnih mehanizmov….

Zdravljenje nam je dalo prostor in čas:

  • da smo se celovito informirali o vplivu in posledicah alkohola;
  • da smo dobili varno okolje in strokovno pomoč, da smo lahko spregovorili o bolečinah,strahovih in premagovali krivdo in sram;
  • da smo razmišljali o doživljanju sebe, svojih potrebah in samostojnosti;
  • da smo kritično ocenili svoje družinske in delovne odnose;
  • da smo prišli do spoznanja, da nismo odgovorni za svoje odraščanje, da pa smo odgovorni za popravek svojih neučinkovitih ravnanj in odločitev kako naprej;

Srečali smo alkohol in verjeli, da pomaga v tem, da ne bo bolelo, da bo manj skrbelo. Dolgo je trajalo, da smo spoznali lažnost njegovih obljub, da smo si priznali da nam jemlje fizično in psihično moč. 

Težko je bilo priznati nemoč pred njim. Priznati smo si morali, da potrebujemo pomoč, ki nam jo je dalo zdravljenje. 

Sedanjost:

Klubi so nadaljevanje zdravljenja. Zakaj radi hodimo na redna srečanja kluba?

  • Ker čutim, da moram začeto zdravljenje nadaljevati, se soočati s sabo in svojimi odnosi. Imam strokovno usmerjanje in spodbude. Verjamem v to, da če bom rabil pomoč, jo bom dobil;
  • Ker smo skupaj zbrani zdravljeni alkoholiki si izmenjujemo izkušnje vztrajanja v abstinenci;
  • Klub je močna varovalka za vzdrževanje abstinence, saj me opozarja na rizične situacije;
  • Na klub hodim, da ne pozabim, da sem nekoč pila, da ne zdrsnem v ponovno neučinkovito vedenje;
  • Klub me opogumlja. Dobro je deliti z nekom, ki gre v isto smer, a je prehodil že znatno več poti;
  • Ker imamo na klubu vsi podobno zgodovino, ni potrebe po prilagajanju in lahko odkrito govorim o vsem;
  • Sočlani na klub razumejo mojo bolečino, zato imam možnost, da jo izrazim, kar me razbremeni;
  • Skozi izkušnje starejših članov izvem kakšne krize in preizkušnje lahko pričakujem in spoznavam, kje se sam trenutno nahajam;
  • Vsakdanje življenje vključuje tudi probleme in težave. O njih se lahko odkrito pogovorim s sočlani in tako dobim predloge za lastno rešitev;
  • Klub me usmerja v pozitivno razmišljanje in osredotočanje na sedanje situacije;
  • Različna mnenja in obravnavane teme na klubu mi pomagajo lažje razumeti sebe, partnerja in so-zdravljenca;
  • Pri obravnavi odnosov klub včasih doživljam tudi kot zakonsko svetovalnico;
  • Imam še veliko notranjih bojev in problemov, ki niso razčiščeni. Skozi izkušnje in iskrene povratne informacije, osveščam tudi to;
  • Brez skupine bi bilo težje. V vsaki zgodbi najdem delček sebe, torej so tudi zrcalo mojih mnenj;
  • Klub mi nudi varnost in duhovno podporo, dal mi je tudi najboljše prijatelje. Veliko mi pomeni druženje in ustvarjeni odnosi;
  • Klub me spodbuja v obujanje interesov in iskanju novih;
  • Tudi prostočasna druženja so pomembna – šport, pohodi, narava, kultura, ustvarjalnost;

Zdaj se počutimo drugače. Vedite, da smo običajni ljudje, ki jim je na določeni poti življenja zastal korak, ker smo se preveč bremenili s preteklostjo in z negativnim razmišljanjem. A svoje korake nadaljujemo. Izkušnje urejanja alkoholizma so nas naučile spoznavati svoje potrebe in se truditi za zadovoljevanje le-teh. Naučili smo se, da se moramo bolj usmeriti vase, biti kritični do sebe, se postaviti zase in opustiti zunanje pogojevanje. Naučili smo se izbiranja, presojanja, odločanja in s tem postajamo bolj samozavestni in svobodni. Pasivnost smo pustili za sabo, postali smo bolj aktivno vključeni v delo in življenje. Naučili pa smo se tudi da rabimo čas zase, za počitek za druženje, …

A POT ŠE NI KONČANA, ŠE NAPREJ SE ŽELIMO UČITI NA IZKUŠNJAH ŽIVLJENJA OB RAZUMEVAJOČIH.

“Klub sem začel obiskovati zato, ker je bil to pogoj oz. del programa v PBB. Takrat sploh nisem verjel, da mi bo všeč in sem mislil, da bom kmalu prenehal. Na srečo mi je kmalu postalo všeč in sem začel hoditi z veseljem, še preden sem nehal. Danes, po enajstih letih in pol, še vedno hodim v klub z veseljem in mi zdaj poleg kegljanja to še najbolj manjka. Razlogi pa so naslednji:

  • Med nami se je večinoma stkala prijateljska vez. Večino članov smatram kot prijatelje, s katerim se rad pogovorim vsakdanje stvari,
  • klub je edino okolje, v katerem lahko povem svoje stiske, kolikor jih še je. Pred leti jih je bilo veliko. Med drugimi prijatelji, kolikor jih še je, in v žlahti ni skoraj nikogar, ali pa čisto nikogar, ki bi se lahko z njim pogovarjal take stvari. Vsak misli, da vse ve, v resnici pa imajo večinoma vsak svoj, tudi malo čudaški pogled na družbo. Pogovor z marsikom me prej razjezi, kot pa pomiri. Saj me tudi v klubu včasih kaj razjezi, ampak na splošno je klub kot nekakšno psihično zatočišče,
  • zaradi praktičnih, vsakdanjih problemov in novic in nasvetov glede njih. Tudi to mi je pred leti zelo prav prišlo in sem hvaležen,
  • zaradi izletov in drugih družabnih srečanj, ki jih brez kluba ne bi imel veliko, ali skoraj nič,
  • občutek pripadnosti neki skupini,
  • malo pa zdaj tudi že kar iz navade.

Upam , da bom lahko obiskoval klub vsaj še ene dvajset let. :-D”

PIJANEC

Moški, suhih nog, v ponošeni obleki, dolgih mastnih las, ki obkrožajo zabuhel obraz, je prihajal vsake toliko časa mimo naše hiše. Verjetno je že dolgo sam in trpi, mogoče že od otroštva dalje. Oči izražajo, da so rane v njem so globoke. Ljudje ga imajo za »pijanca« in se ga izogibajo. Nihče ga nima rad, še najmanj pa ima on rad sam sebe. Ostala mu je samo steklenica, ki mu sproti megli um in
pogled, da lažje preživi.

Pogled na tega človeka me vsakič zaboli, obenem pa spomni na hvaležnost. Hvaležna sem za to, da se je moj mož, ki je tudi stopal po poteh omame, pred 20 leti odločil za zdravljenje in se rešil spon zasvojenosti od alkohola. Po najini prehojeni skupni poti, po zdravljenju in urejanju alkoholizma, vem da sta iz spon alkohola možni samo 2 poti. Ali se strezni in spremeni ali pa pij naprej in žalostno končaj?

Ko človek sam sebi prizna, da njegovo pitje ni več zmerno, da iz tega sam ne more in ne zna, je pol poti že za njim. Čaka ga druga polovica – doživljenjska abstinenca. Ta pot je delo in učenje in je lahko zelo težka, a je pot v polno življenje, ki ga prej ni bilo. Nihče zagotovo ni pil zaradi pijače same.

Bolečine življenja, nemoč, strah, sram in jezo so utapljali v alkoholu. Prav v omami so lažje prišle na dan besede trpljenja, želje po ugodju in ljubezni. Ni povsem izkrivljen rek: « V vinu je resnica«. Ko širše spoznavam bivše zasvojene, vem, da jih je bilo mnogo njih jeznih ali vase zaprtih. Neradi in
težko so spregovorili o svojem življenju, otroštvu in odnosih. Včasih so o sebi in doživljanju celo lagali, saj je bilo to utečeno početje v času pitja. A ob pravi spodbudi in varnem okolju so se začeli soočati z resnico. Čeprav je resnica včasih boleča, se jo splača poiskati, prepoznati in sprejeti.

Vredno je živeti trezen, si dopustiti čutiti, iskati vrednote ter si postavljati cilje.
Tisto kar čutimo, da je naše in nam blizu, je prav gotovo dobro za nas. Prav vsak od nas je v nečemboljši in zato smo le vsi za vse enakovredno bogati, svetu potrebni in pomembni. To so naši talenti. Ko to uvidimo, se nam ni treba dokazovati in biti za vsako ceno všečni drugim. Začnemo se medsebojno dopolnjevati.

To sem spoznala v skupini in v vsakdanjem življenju. Bodimo to kar smo. S
tem postajamo vse bolj svobodni, povečuje se naša odgovornost. Spoštljivi in ljubeči najprej do sebe, drugih in vsega kar nas obdaja, se bomo lahko veselili vsakega dne. Tako ne more razmišljat nekdo, ki je v omami. Alkohol mu megli pogled in nikoli ne bo mogel prepoznati veličino človeka vrednega življenja.

Ta sestavek sem sama zase začela pisat že pred 4 leti. Tisto jesen sem zapisala, da le bog ve, če se bo v začetku opisani »pijanec« spomladi še primajal po ulici. Pa ga ni bilo do dne, ko ta sestavek končujem. Velika verjetnost je, da se je poslovil. Je pa tudi druga možnost, da je dobil spodbudo in se odločil za zdravljenje in nekje v drugem kraju po svojem predeluje svoje življenje, tako kot ga midva že 20 let.